Vsakdo ima torej svojo predstavo o kiču.

Meni pa je do nedavnega za največji kič veljala pravzaprav zelo občutljiva zadeva. Kot kič vseh kičev (oz. super svetski mega kič) nam je bil že v osnovni šoli s strani učiteljice (takrat še tovarišice) za likovni pouk prikazan kipec. Kipec Device Marije. In ko smo zadnjič nekaj debatirali na to temo, mi je nekje iz ozadja šinilo v glavo: joj, saj to ima pa nekje še moja stara mama. Pošljem v akcijo brata in glej: kipec se najde. Nekje zaprašen, a še vedno cel.

Za kaj pravzaprav gre? Govorim o plastičnem kipcu Device Marije, tipično iz nekega romarskega središča. Ta konkreten je iz Lurda. No kipec je bel, tale konkretna izvedba ima zraven še eno pomanjšano Devico Marijo – no ali pa vsaj tisto punčaro, ki je Marijo videla v Lurdu. Izgleda nekako takole:

Ok, saj stvar niti ni tako huda. Lepo, belo, deviško, molita… No, je pa umetnik? dodal veliki Devici Mariji še en dodaten okrasek – krono. Ni samo devica, je tudi kraljica. S pravo pravcato (preveliko) krono. Ki se že na prvi pogled ne sklada z ostalim delom. Niti barvno, niti oblikovno (Ok, ampak kdo sem jaz, da bom sodil sedaj umetnije!)

Ampak vseeno… Tistale krona kar vabi po tem, da jo zagrabiš. In malo zavrtiš.  In glej: Mariji se odšraufuje glava!!! Ok, ne ravno glava, krona z glave pa. Končni rezultat izgleda takole:

Devica Marija pod krono skriva navoje za krono (ki ji veselo štrlijo ven iz glave), ki spominja na kakšen turban. Naj grem dalje? Raje ne! No, kipec je seveda votel, notri je pa sveta voda iz Lurda. 

A si res upajo tisti pravi bogoverniki prijeti mamo njihovega zemljskega odrešitelja za glavo, ji odšraufati krono z le-te in se potem malo pošpricati s tisti vodico, ki ji teče iz lobanje???? Izgleda takole:

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Boga reva se obrača tam gori v nebesih!!!

No, in vrsto let je bil to zame super svetski mega kič….

Dokler nisem zadnjič po naključju našel tole:

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Ostal sem brez besed!

Evo ga!

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

P.s.: Jutri pa film(ček)…

Ko sem zadnjič lazil na Zaplato nad Preddvorom (klikni sem za ogled fotopisa) sem se spomnil, da sva ravno po tej travnati strmini s prjatučkom smučala. In to meseca AVGUSTA!!! Z alpskimi smučmi, brez snega seveda. Tehnika ni nič kaj podobna tisti po snegu, leti pa “ko prasica”.

Kar zanimivo in glede na “zime” zadnjih let mogoče celo aktualno.

Še večji hec pa je, da sem uspel celo najti fotografije tega. Datirajo v 13.08.1992.

(klikni na fotko za večjo ločljivost)

Seveda naj še posebej opozorim na takratno barvno uskaljenost particpiantov (termo flisi in še posebej pancerji!!) Toda bolj hecno od tega so definitivno bili frisi planincev, ki so naju na poti proti vrhu opazovali z popolno zimsko bojno opemo na rukzakih.

Fotke in video za občutek.  

(klikni na fotko za večjo ločljivost!)

Klikni tu za ogled vdelanih video vsebin.

Motorne sani so začuda precej nestabilne in na njih kar precej “delaš” (nagibi telesa na ovinkih).  Zato je bilo na začetku nekaj izletov s proge v “okoliško naravo”, izvoz v obcestni jarek pa je prispeval tudi k temu:

Žal se je kasneje v bolnišnici celo izkazalo, da gre za dvojni zlom gležnja. Ampak, bo preživela…

P.s.: Takle izlet vas (ali pa podjetje ) olajša za kakih 150 evrov na sani. 

Sobota, pogled skozi okno na Zaplato – odločitve sploh ni bila težka. Dolg, zaradi strmine Zaplate in gazenja snega na Malem Grintavcu pa kar naporen sprehod. Ostalo pa v slikah in parih komentarjih…

Štart je kar v Mačah (skozi Preddvor) in potem od parkirišča po novo markirani poti kar naravnost okrog Kozjeka proti Zaplati. Pot tu je po široki gozdni cesti in nič kaj zanimiva. Ko prideš do Zaplate se pot postavi pokonci in tako drži do Hudičovega boršta (tisti gozdni del na sredini Zaplate).

(klikni na slikico za večjo sliko)

Pri Hudičev borštu je možno natočiti vodo in se ohladiti v senci (ne zmišljujem si, res sem se hladil, saj je bilo Februarja prav vroče).

Naprej sem potem prečil Zaplato, par pogledov v dolino (Preddvor) nato pa krenem za Zaplato do koče na Dolgih Njivah

In nato naprej po zares lepi dolinici proti vrhu Malega Grintavca (kjer sem proti vrhu med ruševjem gazil tudi do jajc):

Nato pa le še spust in prečenje do Koče na Kališču in po obveznem pivu nazaj v dolino.

Pot s/na Kališče pa si lahko ogledaš tule: Fotopis: Kališče (iz Mač)

Zgodbo (in slike) so objavljali tudi na večjih portalih (ala zdnet ipd) kot “deveto čudo sveta” oz. “the best working place in the world”.

Pa ni ravno potrebno delati v googlu za tako delovno okolje. Evo, sem pofotkal kar delovno okolje v podjetju, v katerem delam. Streljaj od Ljubljane.

Primerjajte pa sami…

(klikni na manjše fotografije za večje slike)

Atrij (takoj po vhodu v poslovno stavbo)

Vhod z hodniki v pisarne

Klubska soba z dvema xbox-oma (stari model in 360) ter seveda obveznim HDTV LCD TVjem

Delovne pisarne

Moj osebni “bunker” (od tule je nastajal tale zapis)

Pisarna direktorja: kot se spodobi “corner office”, Sony Vaio in oznaka na vratih (ter še ena podobna pisarna na drugem delu stavbe, ki pa je še NEZASEDENA)

Delovni pripomočki (gadgeti) v enem izmed predalov (predalov je velikooooo)

In ja, seveda, imamo tudi PLAY ROOM: z nepogrešjivim ročnim fuzbalom (“roštiljem”) in bilijardom

(BTW: Hej, po velikosti res še nismo google, a se trudimo. Zato takoj zaposlimo več razvijalcev programske opreme (M$ tehnologije): življenjepise na info@marg.si).

(Slovensko varianto tega, z malo manj (ne)sreče si ogledaš pa lahko TULE!)

Slika 1: OK, zletel s ceste pač

Slika 2: Hmm, lahko bi padel par metrov nižje…

Slika 3: No ja, v bistvu ni samo par metrov!!!

Slika 4: WHAT THE FUCK!!!????

Slaba osvetljava, daleč prehitri modeli, slab fotograf – pa je izpadlo tole:

(klikni na manjšo fotko za večjo fotografijo)

Pa  še nekaj fotk iz “after partyja”:

Na isti reviji se je trudil tudi fotoholik: klikni sem za ogled.

Klikni tudi na spodnje povezave za nekaj prejšnjih dogodkov na podobno temo:

Modna revija oziroma “Ko perje prileti na kup”
Modna revija očal v Mariboru ali “Ko perje prileti na kup”
Modna revija očal v Mariboru ali “Ko perje prileti na kup”, II del

(klikni na sliko za večjo ločljivost)

60.000 evrov oz. preračunano 14.378.400 SIT.

 P.s.: Po posredovanju bodo poslali dobropis!